objavi na
pozareport.si

forum

Politika

Torek, 7. avgust 2007 ob 07:49

Mitja Gaspari, Zmago Jelinčič Plemeniti, Danilo Turk in Lojze Peterle
Objavljamo intervjuje z vodilnimi predsedniškimi kandidati za Slovensko tiskovno agencijo
2007 Pozareport

Odpri galerijo

Mitja Gaspari
POLITIKA NE MORE ZAPOVEDATI SPRAVE
Predsedniški kandidat in nekdanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari je ocenil, da zaradi predsedniških pooblastil ustave ni treba spreminjati. Glede narodne sprave meni, da je politika ne more zapovedati; spraviti se morajo ljudje. Mogoča postane, ko obe strani priznata in obžalujeta napačne usmeritve in zločinska početja. Gaspari, finančni minister v dveh slovenskih vladah, je skeptičen do projekta megazabavišča na Goriškem. Kot predsednik države pa bi podelil odlikovanje Stanetu Kavčiču.
Kako vidite vlogo predsednika države na notranjepolitičnem prizorišču?
Predsednik države predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Odloča o pomilostitvah in podeljuje odlikovanja. Naloge predsednika so torej jasno definirane v ustavi. S svojo osebno držo in dejanji prispeva k ugledu države tako doma kot tudi v tujini. Spričo pristojnosti, ki jih ima pri imenovanju članov teles, katerih naloga je obramba pravne države (ustavno sodišče, varuh človekovih pravic) sklepam, da mora vzpostaviti prioritetni red vrednot, po katerih se ravna sam in kot avtoriteta usmerja državljane in državljanke.
Bi bilo treba spreminjati pristojnosti predsednika države glede imenovanj?
Slovenija je organizirana kot parlamentarna demokracija, v kateri je zelo jasno, kakšne so vloge vlade, predsednika in parlamenta. Mislim, da je ustava dovolj natančna in da jo ni treba posebej spreminjati, še posebej pa ne na podlagi posameznih dogodkov.
Ali se boste ob imenovanjih, ki jih potrdi DZ, posvetovali s poslanskimi skupinami?
Pretekla praksa, ko so predsedniki uporabljali neformalne metode posvetovanj, se mi zdi možna, ne bom pa rekel, da je nujna. Predsedniku je treba dovoliti izvajanje tistega, kar mu predpisi omogočajo. Predsednik se ni dolžan posvetovati, njegova suverena pravica je, da se samostojno odločil, koga bo predlagal. Če pa bi ocenil, da se je potrebno posvetovati, bi to storil na ustrezen način.
Vaše stališče do privatizacije zdravstva?
Načeloma nisem proti zasebnemu v zdravstvu. Privatizacija pa ni edini način za izboljšanje ravni zdravstvenih storitev. Izkušnje iz sveta to dokazujejo. Raven našega zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenih storitev je bila doslej ena od boljših v Evropi. Za kvaliteto zdravstvenega sistema je najpomembneje, ali imajo vsi državljani, ne glede na njihov ekonomski položaj, enakopraven dostop do zdravstvenih storitev. To pa zahteva tudi visoko raven ekonomike v zdravstvu in ustrezno kvaliteto upravljanja v zdravstvenih institucijah.
Kakšno je vaše stališče do zasebnega šolstva?
Za šolski sistem sta bistveni njegova organizacija in kvaliteta. Brez ustrezne kvalitete v ponudbi znanja je manj pomembno, ali je šolstvo v celoti javno ali pa zasebno. V šolstvu je premalo konkurence, ne v smislu privatno - javno, temveč v pripravljenosti sprejemanja kvalitetnega znanja, tako domačega kakor tudi tujega. Podobno kot v zdravstvu pa mora država tudi v šolstvu zagotoviti enake priložnosti za dostop vseh mladih do znanja, ne glede na njihov socialni položaj.
Vaša vloga v času osamosvajanja Slovenije?
V tistem času v političnem življenju nisem sodeloval. Na predlog vlade sem bil leta 1988 imenovan za viceguvernerja NBJ, kjer sem delal do junija 1991. Od septembra 1991 do junija 1992 sem delal v Svetovni banki v Washingtonu.
Kaj menite o polpretekli zgodovini?
Obsojam kolaboracijo z napadalci med drugo svetovno vojno, ker je ni mogoče opravičiti. Obžalujem in obsojam pa tudi obračun v miru po koncu vojne. Žrtve nasilja je treba pokopati s človeško pieteto. Svojci morajo vedeti, kje so pokopani. Storiti to je dolžnost sleherne države.
Kako vidite problem sprave slovenskega naroda?
Sprava je dejanje, ki ga morajo ljudje narediti pri sebi. Politiki jim lahko pri tem pomagajo, če so iskreni, ne morejo pa sprave zapovedati. Občutek imam, da se je politika doslej v ta proces vključila na način, ki je bolj razdvajal, kot pa vodil k spravi in temu, da bi končno potegnili črto pod preteklostjo.
Kako gledate na odnos država - verske skupnosti?
Svoje stališče opiram na dosežek meščanskih revolucij v 18. stoletju, ki je cerkev ločil od države in se zrcali tudi v seznamu človekovih pravic, med kateri mi je tudi nazorska svoboda. Sodobna država nima pravice do nazorske pristranskosti. Država je torej laična, a vse cerkvene skupnosti morajo uživati svobodo verskega delovanja. Tako ne prihaja do situacij, ki bi bile za delovanje države neprimerne, kar je skladno s 7. členom ustave.
Kako pa je s financiranjem verskih skupnosti?
Odnosi morajo biti jasni, pod enakimi pogoji mora biti financiranje dostopno za vse. Mislim, da je to vprašanje v Sloveniji že ustrezno urejeno. Zgolj številčnost posamezne verske skupnosti ne more biti vsebinski razlog za različno obravnavo in različen obseg financiranja. Verske skupnosti so po ustavi enakopravne.
Vloga predsednika države na zunanjepolitičnem področju?
Pri zunanjepolitični dejavnosti mora obstajati med vlado in predsednikom države sodelovanje in ne samo obveščanje. Sodelovanje pomeni sposobnost sprejemanja idej drugih. To zahteva relativno pogost stik, saj gre za usklajevanje določenih stališč in mnenj, ki je bistveno za enotno nastopanje tako vlade, kakor tudi predsednika države v diplomatskem oziroma zunanjepolitičnem delovanju države.
Kakšno pot bi morala Slovenija po vašem mnenju pri reševanju odprtih vprašanj s Hrvaško?
Načeloma ne nasprotujem rešitvi s pomočjo tretje strani, vendar se morata državi tudi v arbitražnih in drugih postopkih dogovoriti o določenih stvareh. Ko gre za postopek arbitraže, je bistveni pogoj, da se najprej uskladijo zadeve doma. To se mora zgoditi v državnem zboru, kjer se morajo politični akterji poenotiti, poenotiti pa se morajo tudi civilna gibanja. To je treba z modrim ravnanjem in ustreznim političnim dogovarjanjem urediti še preden se začnejo uradni mednarodni postopki. Če bomo nastopali disonantno, potem je bolje, da se ne spuščamo v bilateralna ali multilateralna pogajanja. S tem bi le otežili naše osnovno izhodišče.
Kako gledate na reševanje odprtih vprašanj s Hrvaško in pogojevanjem slovenske podpore njenemu vstopu v EU?
Pogojevanje s tega stališča je kratkovidno in ne bo prineslo uspeha. Je pa jasno, da so za vključitev v EU potrebna pogajanja. V pogajanjih se izražajo legitimni nacionalni interesi tistih, ki so že člani takšnega kluba. To ne pomeni, da gre za namerno postavljanje ovir, temveč za to, da je treba glede določenih vprašanj doseči kompromis. Kandidatka za članstvo mora vedeti, da se vključuje v novo združbo in mora zato spoštovati določena pravila, ki v njej veljajo.
Vaše stališče do vprašanja slovenske manjšine v Italiji in Avstriji?
Ta problem v nobeni od teh dveh držav ni dokončno rešen. Slovenija je majhna država in kot majhen narod ne moremo nikogar ogrožati. Če nikogar ne moremo ogrožati, potem bi morali Italija in Avstrija sprejeti dejstvo, da je treba nacionalnima manjšinama pomagati, ju zaščititi, ker je krepitev demokratične družbe in države tudi v njihovem interesu. Torej bi pričakovali, da bi imeli ti državi do slovenskih manjšin pozitiven odnos. Naloga matične države pa je, da po najboljših močeh pomaga zamejskim Slovencem. Slovenija mora s političnimi sredstvi, ki jih ima v okviru EU na voljo, prispevati k temu, da bo zaščita njenih manjšin v drugih državah skladna s standardi, ki jih je EU sprejela na tem področju.
Kako gledate na vojno v Iraku?
Irak je bil ponesrečena epizoda, ki ni nikomur koristila in je pokazala, da enostranski način reševanja zadev na koncu ne prinese rezultata. Irak je nerešen problem. Demokracije se ne da ukazati od zunaj. Tudi moč orožja k temu ne prispeva prav veliko. Iz primera Iraka bi se mnogi lahko marsikaj naučili.
Podpirate projekt megazabavišča na Goriškem?
V principu ga ne podpiram, saj ocenjujem, da ni bil prav dobro zamišljen. Ne nasprotujem tujim neposrednim naložbam v Sloveniji, mislim pa, da bi takšne investicije dale največji učinek, če bi pospeševale tehnološko razvitost našega gospodarstva.
Kako ocenjujete zahteve nekaterih panog, da dobra gospodarska rast odraža tudi v višjih plačah?
Osnovni smisel razvoja ni, da se plače ustavljajo, dobički pa nesorazmerno rastejo. Kadar pride do nesorazmerij, to ponavadi vodi v konflikt. Plače je treba povezati z dejansko sposobnostjo gospodarstva za kvalitetno rast in kolikor je možnosti za kvalitetno rast, za toliko lahko tudi plače realno rastejo. Po drugi strani pa ni nobenega razloga, da prihaja do tako velikih razlik med delavskimi plačami in prejemki nekaterih vodilnih v podjetjih, saj rezultati poslovanja takšnih razlik ne opravičujejo.
Vaše mnenje o protikandidatih?
O vseh imam dobro mnenje. Upam, da bo naša diskusija vsebinsko kvalitetna, zanimiva in spoštljiva.
Katera bo prva stvar, ki jo boste naredili, če boste izvoljeni?
Ne razmišljam tako daleč naprej. Če pa me že vprašate, bi se najprej zahvalil vsem volivkam in volivcem za podporo. Kot simbolno dejanje pa bi najprej posthumno odlikoval Staneta Kavčiča, kar mu neodvisna in samostojna Slovenija dolguje. (Mihael Korsika)

Zmago Jelinčič Plemeniti
PREDSEDNIK MORA IZRAŽATI PATRIOTIZEM

Predsednik Slovenske nacionalne stranke (SNS) Zmago Jelinčič Plemeniti in kandidat na letošnjih predsedniških volitvah se je za predsedniško kandidaturo odločil zato, ker po njegovem mnenju Slovenija do sedaj še ni imela predsednika, ki bi državo in državljane postavljal na prvo mesto. Jelinčiča smo obiskali na sedežu poslanske skupine SNS v Državnem zboru.
Na predsedniških volitvah ste v preteklosti že kandidirali. Kje so razlogi, da ste se odločili kandidirati tudi na letošnjih volitvah?
V prvi vrsti kandidiram zato, ker Slovenija še ni imela predsednika, ki bi res postavljal državo Slovenijo in slovenske državljane na prvo mesto. Nismo imeli predsednika, ki bi imel jasna stališča o katerikoli stvari; vedno je bilo malo z leve, malo z desne, po navadi pa največ s sredine. Prav tako pa nismo imeli predsednika, ki bi v Sloveniji dvignil patriotizem. To manjka in mislim, da sem jaz tisti pravi, ki ima vse te atribute.
Ste se za kandidaturo odločili sami ali so vas k njej pritegnili drugi? Kdo bo financiral kampanjo?
O vsaki kandidaturi se mora človek najprej odločiti sam. Če se ne odloči sam, to kaže, da je razcepljena osebnost, da ni dovolj dozorel in da sam v sebi ni dovolj konsistenten, da bi se odločil. Seveda pa so se z mojo odločitvijo strinjali tudi ostali tako v stranki kot drugje. Kampanjo bomo financirali sami. Nekaj denarja bo prispevala SNS, jaz osebno in tudi naši člani s prostovoljnimi prispevki. Znesek ni določen, finančne obveznosti pa bomo poravnavali sproti.
Kako vidite vlogo predsednika države v slovenskem prostoru?
Predsednik mora dajati smisel in smernice vsemu, kar se dogaja v državi. Poleg izražanja patriotizma, ki na prvo mesto postavlja državo in državljane, mora imeti tudi optimistični ton. Mora biti na tleh in blizu svojim ljudem ter se za njih zanimati.
Kako komentirate odločitev predsednika Drnovška, da se v prihodnje ne bo udeleževal državnih proslav?
To ponovno kaže, da mu je malo mar volivcev. To je nedopustno, saj je udeležba na proslavah njegova določena naloga, od katere ne bi smel odstopiti; ne glede na govorice in na to, kaj se dogaja v zakulisju.
Kako se lahko ali mora predsednik opredeljevati do notranje političnih tem?
Predsednik se mora predvsem držati neke osnovne linije. Kadar so vprašanja postavljena ostro, mora v dogovoru s predsednikom vlade omilit ostrino in obrusiti robove ter ljudem približat zadevo. Obenem pa mora seveda vladi z dogovori in sugestijami pomagati, da kakšne ostre zadeve omilijo.
Kako komentirate trditev, da je predsednik Drnovšek edina opozicija sedanji vladi in kakšen se vam zdi danes odnos predsednika do drugih državnih institucij?
Mislim, da predsednik Drnovšek še zdaleč ni opozicija vladi, temveč zgolj opozicija samemu sebi. Je v drugih sferah, razmišlja drugače, ukvarja se s filozofijo. S parlamentom, vlado in ostalimi inštitucijami mora imeti nek odnos in ne sme biti užaljen. Predsednik države lahko odgovori ostro, mora pa sodelovati in se pogovarjati.
Kaj vas moti pri sedanjem odnosu predsednika države z državnimi institucijami?
Predsednik Drnovšek parlamenta enostavno ne priznava in ga ne upošteva. Prav tako se ne pogovarja z vodji poslanskih skupin. To je omalovaževanje volje volivcev. Tudi odnos s predsednikom vlade je spustil na nivo zavrženega ljubimca. Predsednik države in predsednik vlade morata vzpostaviti odnos medsebojnega komuniciranja. Tudi do političnih strank ima svojevrsten odnos; politične stranke je pozabil, pozabil je tudi svojo nekdanjo stranko in se oklical za nepolitičnega.
Ali se boste ob imenovanjih državnih funkcionarjev, ki jih potrdi DZ, posvetovali s poslanskimi skupinami?
Obvezno, to je nujno potrebno.
Ali bi podprli morebitne spremembe pristojnosti predsednika države?
Spremembe me ne bi motile. Če se bo DZ odločil, da predsedniku države zmanjša pristojnosti oziroma pooblastila, bom to sprejel. DZ je najvišji organ v državi, šele nato pridejo na vrsto druge institucije. Predsednik države je podrejen zakonom, ki jih oblikuje in sprejema državni zbor.
Kakšen je vaš odnos do narodne sprave?
Dejstvo je, da nikoli in nikjer ne moremo enačiti partizanov in kolaborantov, ki so delovali na strani okupatorja, in to ni opravičljivo. Lahko rečemo, da so se zmotili pri odločitvi in jim to oprostimo, vendar pozabiti tega ne smemo nikoli.
Kaj pa žrtve povojnega nasilja?
Povojno nasilje je nekaj popolnoma drugega. Vendar pa je potrebno vedeti, da ima vsak zločin svoje ime. Zavedati se je potrebno tudi, da v Sloveniji ni bilo izvensodnih pobojev, razen nekaterih izjem, večina zadev pa je bila zapisanih. Dokumentacija obstaja v Beogradu in ve se, kdo je pri tem sodeloval.
Po ustavi so verske skupnosti ločene od države. Podpirate takšno ureditev? Kaj pa postavitev džamije?
Vera mora biti strogo ločena od države in nima kaj početi v državnih elementih. Je privatna stvar, ki je ne sme nihče omejevati, vendar pa mora biti usklajena s splošnim vrednostnim sistemom naše države. Prav tako menim, da v Sloveniji na potrebujemo džamij ter budističnih in hinduističnih templjev. Sem proti gradnji džamije in raznih verskih središč.
Je po vašem mnenju sistem financiranja verskih skupnosti ustrezno urejen?
Menim, da se favorizira katoliško cerkev, ob njo pa se je sedaj postavilo tudi islamsko skupnost. Za cerkev gre preveč denarja in mislim, da bi se morali zgledovati po francoski ureditvi, ki ima to vprašanje zelo dobro urejeno.
In vprašanje uvajanja zasebnih šol?
Podpiram ustanavljanje zasebnih šol in sem zato, da imamo državljane, ki so izobraženi.
Kakšen je vaš pogleda na javno zdravstvo? Ali držijo trditve, da gre danes v zdravstvu za divjo privatizacijo in da je sistem tik pred razpadom?
Menim, da sistem javnega zdravstva ni tik pred razpadom, temveč da je zadeva razbita na elemente, ki bi jih moral kompetenten in bister človek sestaviti skupaj. Sem za privatizacijo javnega zdravstva in za koncesije. Pogoje za pridobivanje koncesij pa je potrebno jasno določiti ter njihovo izvajanje sprotno preverjati.
Kako aktiven bi moral po vašem mnenju biti predsednik države na zunanjepolitičnem področju?
V prvi vrsti predsednik v zunanji politiki ne bi smel delovati povsem samostojno. Aktivnosti bi moral uskladiti s predsednikom vlade. Po drugi strani pa lahko odpira vprašanja in nakazuje rešitve, določena vprašanja lahko tudi zaostruje. Vendar vse v dogovoru s predsednikom vlade. Predsednik države je zgolj en segment države in mora delovati timsko, saj je zunanja politika preveč pomembna stvar, da bi lahko predsednik deloval po svoje.
Kakšno pot bi morala ubrati Slovenija pri reševanju mejnega vprašanja s sosednjo Hrvaško? Kako bi kot predsednik pripomogli k rešitvi tega problema?
Bistveno bolj ostro. S Hrvaško se je potrebno pogovarjati o celotni meji. Hrvati bodo vedno delovali po svoje, zato je potrebna previdnost. Izboljšanja odnosov s Hrvaško ne bo nikoli. Lahko uredimo mejno vprašanje, vendar pa njegova rešitev ni v dogovoru med Slovenijo in Hrvaško, temveč v dogovarjanju med Slovenijo in glavnimi političnimi subjekti v svetu. To pa so Združeni narodi, Svet Evrope, Evropski parlament, Ruska federacija in Združene države Amerike. Kot drugo pa so potrebni tesni pogovori še z drugimi državami, ki imajo prav tako kot Slovenija težave s Hrvaško o poteku meddržavne meje, in sicer Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno Goro. Evropa pa nam pri tem ne bo pomagala.
Kako gledate na pogojevanje hrvaškega vstopa v EU z rešitvijo mejnega vprašanja?
Hrvaška v EU ne sme vstopiti sama, temveč le v paketu z ostalimi državami zahodnega Balkana. Če gre Hrvaška v EU sama, to pomeni, da bo EU še enkrat potegnila kratko, kajti Hrvaška ne bo dovolila vstopa niti Bosni in Hercegovini niti Srbiji in Črni Gori.
Kako gledate na problem manjšinskih vprašanj, predvsem slovenske manjšine v Avstriji in Italiji?
Vprašanja vlada zelo zanemarja in menim, da bi bilo potrebno vprašanja manjšin odpreti tudi v Združenih narodih. Predvsem z Avstrijo in Italijo, pa tudi Hrvaško, ki je avtohtono slovensko manjšino izločila iz svoje ustave.
Kako vidite sodelovanje med Združenimi državami Amerike in Slovenijo? Kje so koristi?
Zaenkrat bodo koristi sodelovanja med Ameriko in Slovenijo samo v morebitni postavitvi megazabavišča v Novi Gorici. Kakšnih posebnih koristi pa nimamo in jih tudi v prihodnje ne moremo pričakovati. V primeru Združenih držav gre se svetovnega policista in menim, da bi morali v odnosu z Američani stati nekoliko bolj pokončno.
Kakšna je vloga Slovenije v EU in katere so glavne prednosti in slabosti vstopa v EU?
Vloga Slovenije bi lahko bila bistveno večja. Pozabili smo, da bi lahko bili most med Evropo in nekdanjimi državami Jugoslavije kot tudi most med vzhodom in zahodom. Imamo znanje in poznamo razmere v teh državah. Vendar pa tega nismo izkoristili, ker smo podlegali ameriškemu vplivu.
Ali podpirate gradnjo megazabavišča v Novi Gorici? Kako je s trditvami, da se bo zaradi njegovega delovanja povečalo število t.i. hazarderstva in zasvojenosti?
Gradnjo podpiram. Argument o zasvojenosti je po mojem mnenju predvsem neumesten argument. V velike igralnice ne hodijo zasvojenci, temveč gospoda. Zasvojenci hodijo v manjše igralnice, ker se lahko v njih goljufa, policija jih ne nadzira, prisoten je kriminal. Organizirane igralnice imajo te stvari pod strogo kontrolo. Kot drugo pa bo igralnega turizma le za okoli deset odstotkov, ostalo bodo predstavljale turistične aktivnosti, kot so adrenalinski parki, aeronavtični muzej, Lipica in podobno. In kot najpomembnejše, delo v igralnici bodo našli naši državljani, stregli bodo slovensko hrano. Nekatere skrbi dejstvo, da bo igralnica pri velikem dobičku obdavčena manj. V bistvu gre za manjše obdavčenje glede na enoto, vendar za večji dobiček države glede na velikost dobička igralnice. V nasprotnem primeru bodo šli drugam. Za državo je bistveno boljše če dobi pet odstotkov od milijarde evrov kot pa deset odstotkov od sto milijonov evrov.
Delež tujih neposrednih investicij predstavlja pri nas manjši delež kot pa je to praksa v nekaterih drugih državah? Zakaj?
Boljše je, da te investicije prihajajo v manjših količinah, ker pridejo tako v Slovenijo velike in premišljene investicije. Ena takšnih bo investicija nemških železnic v Slovenske železnice in Luko Koper.
Kako gledate na nastop tujcev v lastništvu slovenskih podjetij?
V kolikor je razmerje vstopa deklarirano na način, da se mora določen odstotek denarja od dobička investirat v okoliško infrastrukturo, subvencije športnim društvom in kulturnim ustanovam in da tudi ljudem ostane nekaj, me to ne moti.
Kje je po vašem mnenju ravnotežje med nacionalnim interesom na eni in tujim lastništvom na drugi strani?
Nacionalni interes ni okrnjen do takrat, ko niso okrnjeni slovenski jezik in dokler tuje investicije ne zagotavljajo zgolj delovnih mest, temveč tudi razvoj okolja.
Dobra gospodarska rast naj ima za posledico tudi višje plače. Se strinjate s to trditvijo?
Seveda. Vendar pa bi bilo v tem primeru potrebno določene stvari spremeniti. Predvsem me moti prevelika požrešnost slovenskih menedžerjev. Zato podpiram spremembo zakonodaje, ki bi nagradili tiste ljudi, ki resnično delajo.
Se vam zdi, da bi višje plače na gospodarstvo vplivale pozitivno ali negativno?
Višja plača vedno vpliva pozitivno, kajti več denarja kot imaš, več ga porabiš. Denar se mora obračati. In to znotraj države.
Kakšno je vaše mnenje o ostalih predsedniških kandidatih?
Če bi dali skupaj Alojza Peterleta, Danila Turka in Mitjo Gasparija, bi dobili enega dobrega kandidata. Za ostale pa mislim, da bodo težko zbrali zadostno število podpisov.
Kaj bi bila prva stvar, ki bi jo storili kot predsednik?
Najprej bi se za 14 dni usedel v predsedniško sobo, analiziral vse mogoče zadeve in preštudiral vse stvari. (Janez Krušič Sterguljc)

Danilo Turk
PREDSEDNIK NAJ NE GOVORI POLOMLJENE ANGLEŠČINE

Nekdanji veleposlanik pri ZN, nekdanji pomočnik generalnega sekretarja OZN za politične zadeve in sedanji profesor na ljubljanski pravni fakulteti Danilo Turk se je za kandidaturo za predsednika republike odločil konec junija, ko so ga k njej povabili Socialni demokrati. Je pravnik in diplomat in na hipotetična vprašanja zelo nerad daje konkretne odgovore. Obiskali smo ga na sedežu Socialnih demokratov.
Kdo pravzaprav sploh ste?
Sem Danilo Turk.
Kako ste se odločili za kandidaturo za predsednika države?
Zadnji dve leti mi je to predlagalo veliko ljudi, iz zelo različnih krogov. Veliko ljudi misli, da bi bilo dobro, da bi Slovenija dobila predsednika države, ki ima mednarodne izkušnje, ki ne govori polomljene angleščine in ki je s svojim delom in etičnim postopanjem dokazal, da bi lahko bil predsednik. Politične okoliščine za kandidaturo so nastale letos poleti, ko so me začeli tudi iz vodstva nekaterih strank spraševati za to kandidaturo.
Lani ste dobili predlog, da kandidirate za župana Mestne občine Ljubljana ...
Obstajal je predlog Zbora za Ljubljano. Predlog sem zavrnil, ker menim, da moj profil, moja priprava v življenju ni ustrezna za to funkcijo. Župan mesta mora biti menedžer, ki dobro pozna mesto. Jaz nisem menedžer, sem pravnik in diplomat.
Kako pravzaprav vidite vlogo predsednika države na notranjepolitičnem prizorišču?
Predsednik države ima v Sloveniji zelo pomembno vlogo. To je oseba izvoljena na splošnih volitvah. Od predsednika se pričakuje etičnost, modrost in tudi hrabrost. Naloge predsednika države so opredeljene v ustavi. Poleg tega pa obstajajo pričakovanja javnosti glede tega, da bo predsednik države zavzemal stališča do vseh pomembnejših vprašanj in da bo v tem smislu tudi moralna instanca. Dela tudi za ugled države in za to, da bi Slovenijo v svetu čim bolj spoštovali. To seveda zahteva dobro poznavanje mednarodnih odnosov.
V javnosti se zadnje čase vseskozi pojavljajo polemike v zvezi z odločitvijo sedanjega predsednika, da se ne bo udeleževal državnih proslav. Kako vi vidite ta problem?
Mislim, da ni dobro, da se predsednik države ne udeleži nekaterih najpomembnejših državnih proslav. Ampak to ni edini problem. Problem je tudi, če se predsedniku države ne omogoči, da govori na pomembni proslavi, kadar on oceni, da je to potrebno. Menim, da je treba predsednika države kot nosilca suverenosti države spoštovati.
Vi bi v taki konkretni situaciji, ki se je zgodila sedanjemu predsedniku, vseeno prišli na državno proslavo?
Bi, vendar bi se dogovoril, da bi bila dva govora. In bi vztrajal, da predsednik pač mora imeti priložnost govoriti.
Kako vi gledate na podporo oziroma nepodporo bivšega predsednika Milana Kučana, ki jo daje posameznim kandidatom?
Vesel sem vsake podpore in z bivšim predsednikom Kučanom imam tudi kontakte. Včasih ga vprašam za mnenje. Gospod Kučan je zelo izkušen in moder človek. Z njim je dobro govoriti in tudi poslušati njegovo mnenje. Kako se bo odločil, je njegova stvar. Ne vršim nobenega pritiska, nasprotno, povem le to, da bom vsake podpore vesel.
Za sedanjega predsednika se dostikrat sliši oznaka, da je edina prava opozicija vladi v tej državi. Kakšno držo mora zastopati predsednik države?
No, prav gotovo ni funkcija predsednika države biti opozicija. Opozicijo Slovenija ima. Ta opozicija je v parlamentu, kot se v parlamentarnih demokracijah spodobi.
Bi se lahko izognili konfliktom, ki obstajajo med predsednikom države in vlade?
Mislim, da je za komunikacijo dobro, če obstaja rutinska, redna, prijateljska, zaupna komunikacija. Gre za način sodelovanja in menim, da je tu v prihodnosti možno razviti bolj adekvatne tehnike, kot so obstajale doslej. Zato obstajajo modeli v svetu. Britanska kraljica redno sprejema predsednika vlade na čaj. To je redna priložnost za pogovor, v katerem se lahko prijateljsko, razumno o marsičem pogovorita. To je razširjeno tudi v predsedniških sistemih, ne samo v britanski monarhiji, ki ima dolgo ustavno zgodovino.
Na drugi strani se pa pojavljajo konflikti na relaciji predsednik države - parlament, predvsem ob številnih predlogih za najrazličnejša imenovanja. Kako bi vi ravnali v taki situaciji?
V dosedanji zgodovini je bilo veliko raznovrstne prakse. Težko je dati generalni recept za vse situacije. Včasih so tudi razhajanja v stališčih popolnoma naravna, legitimna in potem je potrebna razprava in strpnost. Navsezadnje je Slovenija letos dobila zelo dobrega novega guvernerja Banke Slovenije in po mojem mnenju tisti visoki toni, ki so se slišali v medijih marca, aprila niso bili na mestu.
Vseeno, kako bi vi ravnali pri predlogih za imenovanja? Kako boste delovali v takih situacijah, ko boste predlagal?
Primerno. Ne morem vam natančno povedati, kako bi ravnal v takšni situaciji. Bilo bi precej neresno, da bi sedaj predstavljal neke abstraktne modele, ki se morda sploh ne bodo pojavili.
Pri skoraj vseh volitvah je glavna tematika odnos do polpretekle zgodovine. Kako vi vidite problem sprave v slovenskem narodu?
Najprej bi rekel, da je ta problematika nekaj, o čemer lahko v Sloveniji razpravljamo strpno, zrelo in demokratično. Mislim, da proces sprave poteka na čisto osebni ravni in to je stvar osebnega odnosa, osebne etike ljudi, ki so v tem procesu. Mislim tudi, da je na politični ravni ta razprava v tem trenutku še vedno v razumnih okvirih. Da se z njo ne pretirava. Je pač eno od legitimnih vprašanj, o katerih se razpravlja. Čedalje bolj jasno je, da se zgodovinopisje nikoli ne konča. Vedno znova so možne zgodovinske osvetlitve, ki pa seveda morajo potekati po profesionalnih in etičnih kriterijih. To prispeva k zavedanju naše zgodovine. Zgodovina našega naroda je komplicirana.
Pa mislite, da je še smiselno, da se o tem delu slovenske zgodovine operira z izrazi kot "izdajalci", "zmagovalci", itd. ...
Ne vem, če se operira s temi izrazi.
Ne, politiki jih uporabljajo ...
No, pazite, vedeti morate, da je v drugi svetovni vojni bila na delu nacistična ideologija in nacistična politika, katere cilj je uničenje slovenskega naroda. Tega ne morete zanikati. In to je treba tudi povedati. Seveda so bile tudi druge stvari, ampak glavno je, da je druga svetovna vojna bila vojna vrednot in da je na eni strani bil nacizem s svojim mračnjaštvom, na drugi strani je bila koalicija vseh sil, ki so se nacizmu uprle. Narodno osvobodilni boj je bil boj v pravi koaliciji zoper veliko nevarnost, ki je ogrožala eksistenco slovenskega naroda. Vrednote narodnoosvobodilnega boja je treba ohraniti. To po drugi strani ne pomeni, da je prevzem oblasti s strani komunistične partije in njeno legitimiranje lastne nedemokratične oblasti s sklicevanjem na narodnoosvobodilni boj sprejemljivo. To je treba kritizirati. A po drugi strani spet ta kritika ne opravičuje izražanja lojalnosti in priseganja nacistični okupaciji. Skratka, obstaja več nivojev tega problema, znotraj katerih morate upoštevati te distinkcije in to se mi zdi, da je v razumevanju zgodovine pomembno.
Kaj menite o financiranju verskih skupnosti, še posebej rimokatoliške. Kako sami ocenjujete to finančno podporo, ki jo država nudi?
Mislim, da smo imeli dolgo obdobje razprave, ki se je končalo z zakonsko ureditvijo. In zakonske ureditve je treba preprosto spoštovati.
Pojavlja se tudi vprašanje pojava zasebnih šol in financiranja teh šol. Menite, da so te pobude o zasebnih šolah sprejemljive za slovenski prostor?
Mislim, da je najpomembnejša naloga zagotoviti čim višjo kvaliteto šolstva. Če se to lahko doseže z dodajanjem zasebnih šol k javnim šolam, potem je to v redu. Na tem področju nimam razlogov, da bi izražal dvom v razne pobude za privatne šole, če to izboljšuje izobraževalni sistem v celoti. Ni avtomatično, da bi zaradi samega uvajanja zasebnih šol nujno trpele javne šole. Nekaj časa sem živel v Ameriki in sem videl, da so tudi med javnimi šolami znatne razlike. Seveda pa ne želim, da bi mi kopirali ameriški sistem, ki po mojem mnenju ni dober. Mi imamo boljši sistem, ampak vedno je možno stvari še izboljšati.
Veliko vlogo predsednik republike igra tudi v zunanji politiki. Kako bi ocenili odnose med Slovenijo in Hrvaško in kakšno pot bi morala Slovenija odigrati pri reševanju odprtih vprašanj med obema državama?
No, v tem trenutku, kot veste, je Slovenija dala Hrvaški novo pobudo za reševanje odprtih vprašanj. Podrobnosti te pobude seveda ne poznam. Gledano s političnega stališča pa je v tem trenutku treba dati vladi vso podporo, da to pobudo izpelje do konca in če je le mogoče, doseže dogovor s Hrvaško. To je pomemben trenutek in mislim, da moramo v tem trenutku vladi dati podporo. Kot razumem iz tega, kar sem videl v javnosti, je to resno pripravljena pobuda. Ne bi želel dajati nobenih drugih receptov. V tem trenutku imamo "the only show in town".
Kakšna bi bila pravična rešitev med obema državama?
Pravična je tista rešitev, ki jo obe državi lahko sprejmeta in ki jo bo večina podprla, kot je v ponedeljek razložil predsednik vlade Janez Janša na novinarski konferenci. Mislim, da je to prava pot. Veste, pravičnost se na ta način doseže in jaz upam, da bo ta pobuda uspela.
Vi ste dolga leta živeli v ZDA, v Sloveniji pa se dostikrat pojavlja skoraj negativen odnos do ameriške politike, stališč. Do kam Slovenija lahko gre v sodelovanju z ZDA? Kje so meje in kje koristi?
Živel sem v New Yorku in moje delo je bilo povezano z OZN. ZDA so seveda najpomembnejša država današnjega sveta in Slovenija ima veliko razlogov, da ima najboljše odnose z ZDA. Kje so meje teh odnosov, težko rečem. V preteklosti bil skeptičen do nekaterih potez, recimo do podpisa Vilniuške izjave. Mislim, da Sloveniji tisto ni bilo potrebno. Odnosi pa, ki jih vidim danes, so pravi.
Da hodijo slovenski vojaki v Irak ...
Saj ne hodijo slovenski vojaki v Irak. Tam imamo dva častnika, ki vodita trening na podlagi dvostranskega sporazuma med Irakom in Natom. Meni se zdi to sprejemljivo, tudi glede na to, da se je Slovenija takrat pred iraško vojno opredelila in mora biti v tej opredelitvi dosledna.
Ali podpirate projekt gradnje megazabavišča na Goriškem?
Slovenija je soočena z veliko investicijo, kar je za njo nova izkušnja. In pri velikih investicijah je treba misliti na mnoge stvari, med drugim tudi na odnos prebivalstva v krajih, kjer ta investicija poteka in na vse mogoče posledice, ne samo ekonomske, ampak tudi družbene posledice, ki jih taka velika investicija prinaša. Zato mislim, da je predvsem potrebna resna razprava med tujim investitorjem in ljudmi, ki so neposredno prizadeti. Veliki investitorji, ki nastopajo v tujih državah, so navajeni takšnih razprav. Ta proces je na začetku. Seveda Slovenija potrebuje tuje velike investicije. Jaz sem tej investiciji naklonjen, ne bi pa rad spregledal teh zelo bistvenih pogojev, ki kot rečeno veljajo za tuje investicije nasploh.
Kaj menite o nasprotnih kandidatih za predsednika republike?
Spoštujem vse kandidate v tej tekmi. Kampanja naj bi šla tako, da bi imel vsakdo, ki v njej sodeluje, priložnost, da pokaže svoj pogled, sposobnosti, način dela. Samo na ta način se volivcem potem omogoči, da izberejo. Končna izbira je vedno stvar volivcev. Do sedaj smo imeli dva predsednika, ki sta bila zgodovinski osebnosti. Njun prispevek je potrebno gledati v kontekstu teh zadnjih 20, 25 let in sedaj prihajamo v novo fazo, kjer je treba gledati naprej. (Tanja Srnovršnik in Uroš Urbanija)

Lojze Peterle
NE ŽELIM RIVALSTVA ZNOTRAJ POLITIČNEGA VRHA

"Ne želim konkurenčnega stanja znotraj slovenskega političnega vrha," je v pogovoru dejal verjetni predsedniški kandidat Lojze Peterle. Meni, da je med funkcijami v državnem vrhu treba vzpostaviti sodelovanje in spoštovanje. Sicer pa je Peterle poleg svojega pogleda na pristojnosti in vlogo predsednika spregovoril še o odnosih s Hrvaško, privatizaciji, spravi med Slovenci in projektu megazabavišča. Za slednjega pravi, da bi ga na tej stopnji poznavanja težko podprl.
Kako ste prišli na idejo, da bi kandidirali za predsednika?
O kandidaturi so me spraševali že pred petimi leti, vendar sem jo takrat odklonil, ker sem menil, da sem za to še premlad in da nimam dovolj evropskih izkušenj. Lani sem menil, da je moja kandidatura dozorela, zanjo so me, zlasti iz gospodarskih krogov, tudi nagovarjali. Pri nas volimo predsednika neposredno, besedo imajo ljudje in ne stranke; če bi bilo obratno, bi se obrnil najprej na stranke. S tem pa se ne odpovedujem svojemu političnemu prepričanju.
Kdo so bile te osebe?
Ljudje, ki jim ni vseeno za Slovenijo, mnogi strankarsko neopredeljeni, večinoma pa osebe, ki jih vidite na Listi za Slovenijo.
Kako vidite vlogo predsednika države na notranjepolitičnem prizorišču?
Vtis imam, da ljudje pričakujejo od predsednika celo več, kot mu gre po ustavi in zakonih. Vidijo ga kot moralno-politično avtoriteto in kot resničen izraz slovenskih nacionalnih interesov. Pričakujejo, da bo za njih zastavil besedo, kadar je to potrebno, in se postavil na njihovo stran, kar je tudi eden od mojih namenov. Želim biti predsednik vseh državljank in državljanov in hkrati njihov zastopnik. Želim prispevati k stabilnosti, varnosti in sožitju. To pa je mogoče dosegati tako, da spoštujemo različnost in se borimo proti razdeljenosti. Naj dodam še tole: predsednik se s prisego zaveže, da bo spoštoval ustavo, zakone in da bo deloval po svoji vesti. Vest mu, ob analizi problematike položaja na nekem področju, lahko narekuje tudi kakšne pobude, lahko mu narekuje, da se obrne na državni zbor, kar sta dosedanja predsednika redkokdaj uporabila.
Kako gledate na odločitev sedanjega predsednika, da se ne bo več udeleževal državnih proslav?
Predsednik spada na proslavo največjega državnega praznika, če ni res izjemnih razlogov za njegovo odsotnost. To je tudi ena od njegovih najboljših priložnosti, da pove, kar misli, da je ob takšni priložnosti potrebno povedati. Ne poznam vseh razlogov, ki so sedanjega predsednika vodili v to odločitev, vsekakor pa si ne želim konkurenčnega stanja znotraj slovenskega političnega vrha. Želim si dopolnjujočih odnosov, v skladu z ustavo in zakoni. Na mestu predsednika države ne bi želel konkurirati predsedniku vlade, državnega zbora ali ministrom. Trudil bi se, da bi sodelovanje med nosilci najvišjih političnih funkcij potekalo na osnovi ustavnih in zakonskih pristojnosti, medsebojnega zaupanja in spoštovanja.
Mislite, da je predsednik ravnal narobe, ko se proslave ob dnevu državnosti ni udeležil?
Da.
Kako gledate na podporo nekdanjega predsednika Milana Kučana nekaterim predsedniškim kandidatom?
Nimam vtisa, da se je bivši predsednik Kučan že enoznačno opredelil do kandidatur. Seveda nekdanjemu predsedniku ne moremo odrekati pravice, da se sam odloči po kakšni metodi, kdaj in komu bo svojo podporo izrazil.
Če bi vam Kučan dal podporo, kako bi gledali na to?
O tem ne želim špekulirati, ne glede na to, kako se bo odločil. Z veseljem pa bi se z njim pogovoril o nekaterih vprašanjih predsednikovanja, glede katerih ima pomembne izkušnje. Enako bi se želel dobiti tudi s sedanjim predsednikom Drnovškom. Oba sta vlogo predsednika izvajala in razumela po svoje, zanima me kaj vidiš, ko si znotraj te vloge.
Za sedanjega predsednika pogosto velja oznaka, da je edina prava opozicija vladi, kaj mislite, kakšna bi morala biti osnovna drža predsednika do notranjepolitičnih tematik?
Predsednik ima svojo vest, svoja prepričanja, svojo odgovornost in najvišjo demokratično legitimacijo v državi. Ne deluje kot vlada in nima opozicije v parlamentu. Mora gledati na to, da svojo vlogo izvaja res kot predsednik vseh državljank in državljanov. Če ugotovi, da je ob neki odločitvi potrebna njegova beseda, potem mislim, da se mora tudi jasno opredeliti. Ni nujno, da je v opoziciji z vlado, lahko pa se zgodi položaj, v katerem je njegovo mnenje različno. Vse je odvisno od tega, kako na vrhu sodelujejo. Spominjam se prvih let demokratizacije, ko s takratnim predsednikom gotovo nisva imela povsem enakih stališč, vendar menim, da sva kljub temu sodelovala državotvorno. Načinov, kako predsednik izrazi svoj odnos do neke zadeve je precej, osebno bi, preden bi šel v javnost, uporabil druge poti.
Kako bi vi ravnali v primeru kandidatov, ki jih potrdi državni zbor?
Vsekakor bi ravnal v skladu z ustavo in zakoni, uporabil bi poti, ki bi vodile k rezultatu, ne pa da prihaja do napetosti in konfliktov ter zavrnitev kandidata. Položaj, ko je nekaj kandidatov za guvernerja doživelo nenaklonjen odnos, je bil zelo neljub, posebej za predlagatelja in predlaganega.
Kako vidite problem sprave v slovenskem narodu?
Tistih, ki bi se lahko neposredno spravili med seboj, je že zelo malo. Sprava med ljudmi, ki so stali na dveh različnih koncih fronte, se na klasičen način ni zgodila. Vem, da se je zgodilo veliko sprav na osebni ravni, vem za več primerov ljudi, ki so si po 90. letu segli v roke. Gre za ljudi, ki se do takrat niso pogovarjali, sedaj pa živijo spravljeni, kar se mi zdi čudovito. Tudi ko sem hodil po svetu, nisem slišal nobenih revanšističnih pozivov, pač pa željo po resnicoljubnosti. Spominjam se zgodovinarjev, ki so sami dejali, da se bo treba še posvečati tistim časom. Danes je govorica v marsičem drugačna in mislim, da se bližamo novim odkritjem in vrednotenjem. Se pa na to temo ne da narediti nič na silo. Kot nacija moramo nase vzeti vse, kar se je zgodilo, naj nam je to všeč ali ne. Pomembno je, kaj na podlagi razlik počnemo, različnost lahko izražamo tako, da smo razdeljeni, ali pa, da jo spoštujemo. Tam, kjer so razlike boleče, jih izražajmo tako, da ne bomo prizadevali drug drugega.
Kdo je bil po vašem mnenju žrtev 2. svetovne vojne, glede na to, da je ponovno v ospredju razprava o tem.
Žrtve 2. svetovne vojne so bili številne Slovenke in Slovenci in to ne samo na eni strani, žrtev je bil cel slovenski narod. Vojna ni prijazna do nikogar in pušča sledove. Osebno me zanimajo tiste številne usode, o katerih nihče ne piše, usode, ki jih vojna tragično karikira in jih ne moreš razložiti s pogledi zmagovalcev ali poražencev. Moja mama je živela na nekem hribu, kjer so se dnevno zamenjale tudi tri vojske; vsak je nastavil puško in rekel, si z nami ali proti nam. Ko imamo samo še zmagovalce in poražence, se tudi takšno dogajanje gleda drugače. Slišal sem za toliko usod, ki jih nobena zgodovina ne pokrije in bolj kot bomo odkrivali tiste čase, tem bolj celovit bo pogled na tisti čas. Problem je v tem, da se je slovenski narod srečal s tremi totalitarizmi, dvema, ki sta napadla Slovenijo in s porajajočim se komunizmom, ki je videl priliko za prevzem oblasti. Danes lahko beremo izjave gospoda Pahorja in Tuerka, ki jih še pred nekaj leti ni bilo mogoče prebrati, da so komunisti zlorabili vojno za prevzem oblasti. Problem je v tem, da so bili tisti, ki niso bili ne za okupatorje ne za revolucijo, med dvema ognjema in so ta položaj plačali.
Kako ocenjujete finančno podporo, ki jo država daje verskim skupnostim, predvsem rimskokatoliški?
Pri urejanju odnosov med državo in verskimi skupnostmi je zame ključno spoštovanje ustave, ki je uzakonila ločitev Cerkve od države, kar pomeni, da država in Cerkev politično ne soodločata. To pa ne pomeni, da ne smeta sodelovati pri reševanju nekaterih družbenih vprašanj (kulturna dediščina, sociala...), ki zadevajo iste ljudi.
Pojavljajo se tudi očitki, da na račun zasebnega šolstva trpi javno, kako gledate na privatizacijo šolstva?
Dvomim, da bi nekaj zasebnih šol, ki so nastale in delujejo v skladu z zakonom, ogrožale celoten sistem. Ko se je zakonodajalec pred več kot desetimi leti odločil za uvedbo zasebnega šolstva, je hotel s tem ponuditi širšo paleto izbire, kot je standard v razvitih demokracijah.
Kaj pa menite o privatizaciji javnega zdravstva?
Če privatizacija prispeva k dvigu kakovosti slovenskega zdravstvenega sistema, če veča zaupanje ljudi in če ne povzroča neenakosti, sem za. To so kriteriji, skozi katere je potrebno gledati, ko ocenjujemo to področje.
Kako gledate na odnose s Hrvaško in reševanje problemov, ki so se nakopičili.
Sosedov ne izbiramo in dobro sosedstvo je v našem nacionalnem interesu. Po neuspehih je potrebno poskrbeti za pogoje, ki lahko omogočijo uspeh. Tu ne gre samo za stroko, diplomacijo in politiko, temveč gre mogoče v prvi vrsti za ozračje, v katerem se lahko kaj zgodi. Gotovo lahko obe državi poskrbita za tako ozračje, že z načinom komuniciranja in s preprečevanjem enostranskih dejanj, ki ne prispevajo k dobremu ozračju. Veliko stvari se je prezgodaj začelo odvijati v javnosti, še preden so bile rešitve zrele.
Kakšna bi bila po vašem mnenju pravična rešitev?
Rešitev mora biti taka, da bo sprejemljiva za obe strani. Osebno sporazuma Drnovšek- Račan v odboru za zunanjo politiko takrat nisem podprl, ker sem menil, da je za Slovenijo nepravičen. Pomembno je, da je bilo ponovno potrjeno izhodišče, da bomo upoštevali stanje na dan razglasitve obeh držav. Jasno je, kakšni režimi so takrat vladali, tudi v Piranskem zalivu, in nedvomno je Slovenija takrat imela dostop do odprtega morja.
Kako ocenjujete projekt megazabavišča?
Gre za velik in zahteven projekt, ki zahteva veliko odgovorov, ki zaenkrat, zlasti lokalnim skupnostim, še niso bili dani. Ta projekt je za Primorsko in Slovenijo velik zalogaj. Investitorji morajo odgovoriti na vprašanja, ki jih postavlja lokalna skupnost. Ocenjujem, da je javnost trenutno o tej temi precej polarizirana in menim, da bi bilo dobro vzeti ob tako zahtevnem zalogaju čas za premislek, nekakšen time out. Glede na to kar vem o tem projektu doslej, bi ga na tej stopnji poznavanja in brez odgovorov na nekatera vprašanja težko podprl.
Kakšno je vaše mnenje o nasprotnih kandidatih?
Vsi so spoštovanja vredni ljudje in ne dvomim, da mislijo s kandidaturo resno. V predsedniški tekmi pričakujem visoko raven politične kulture.
Prva stvar, ki jo boste storili, če zmagate?
Najprej bi se zahvalil volivkam in volivcem, nato pa bi odšel v porodnišnico in čestital tistim, ki so na ta dan rodile. (Jurij Šimac in Uroš Urbanija)

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Mitja Gaspari Stanetu Kavčiču Vaše stališče do privatizacije zdravstva? Vaša vloga v času osamosvajanja Slovenije? Kaj menite o polpretekli zgodovini? Kako vidite problem sprave slovenskega naroda? Kako gledate na odnos država - verske skupnosti? Kako pa je s financiranjem verskih skupnosti? Kako gledate na vojno v Iraku? Podpirate projekt megazabavišča na Goriškem? Vaše mnenje o protikandidatih? Zmago Jelinčič Plemeniti
Kakšen je vaš odnos do narodne sprave? Kaj pa žrtve povojnega nasilja? In vprašanje uvajanja zasebnih šol? Alojza Peterleta Danila Turka Danilo Türk Kdo pravzaprav sploh ste? Ne, politiki jih uporabljajo ... Da hodijo slovenski vojaki v Irak ... lojze peterle Kdo so bile te osebe? Kako vidite problem sprave v slovenskem narodu? Kaj pa menite o privatizaciji javnega zdravstva? Kako ocenjujete projekt megazabavišča? Kakšno je vaše mnenje o nasprotnih kandidatih? Prva stvar, ki jo boste storili, če zmagate?

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

điđimiđi

2018-10-14 20:18:01


premalo

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Mitja Gaspari, Zmago Jelinčič Plemeniti, Danilo Turk in Lojze Peterle