Kod državljan ne morem razumeti odločitev predsednika Janeza Drnovška, da se ne udeležuje proslav državnosti, srečanja s svojci padlih borcev osamosvojitve in proslave ob obletnici priključitve Primorske. Zame osebno je to žaljivo in sem prizadet. Predsednik države ni kdor koli, ki bi se z užaljenostjo odzival na obnašanje ali reakcije posameznikov.
Ne vem kdo nespoštljivo in nespodobno ureja razmerja, ali tisti, ki javno izrazi nestrinjanje s predsednikovim ravnanjem ali tisti ki generira užaljeno držo in s tem pokaže nespoštljivost do državljanov, ki jih predstavlja.
Do inštitucije predsednika republika ni mogoče imeti nikakršnega subjektivnega odnosa, saj je to pravna kategorija ustave, ki sama zase ne ustvarja nobenih ravnanj, odnosov in posledic. Zanjo so opredeljene le pristojnosti. Lahko govorimo le o osebi, ki to funkcijo opravlja. Avtoriteto na tej funkciji si lahko krepi le tisti, ki to funkcijo zaseda in je opravlja na način, kot državljani od njega pričakujejo. Toliko ga bodo drugi spoštovali, kolikor on spoštuje samega sebe.
Izvorni vzrok za stanje ni nihče drugi kot Janez Drnovšek sam. Vprašam se zakaj bi bivši predsednik moral izrekati sodbe o tem in imeti vedno v Sloveniji zadnjo besedo, saj ni več na položaju, da bi se kar naprej izrekal in ustvarjal javno mnenje. Demokratičnost je lahko tudi to, da državljani molčijo in sprejemajo določena dejstva v zvezi s predsednikom Janezom Drnovškom z razumevanjem, nekateri pa tudi si prizadetostjo. Odvisno.
Iskati vzrok in krivce ter se kar naprej izrekati o tem je že preveč. Razmere v državi, če jih sploh lahko tako poimenujemo, ustvarjajo pač določene drže predsednika, ki jih nismo bili vajeni. Lahko jih le razumemo tako po izvoru, kot po posledicah in smo tolerantni. Razmere v državi niso nič slabše kot so bile takrat, ko je bil Janez Drnovšek na čelu LDS-a. Veliko stvari se je spremenilo na boljše, bistveno boljše.
Milan Kučan najverjetneje pojmuje demokratičnost tako, da samo on govori in ustvarja mnenje. Na proslavah je vsaka vladajoča politika izpostavljala svoje zasluge. Tega bi se Milan Kučan lahko spomnil. O pametnih politikah iz polpreteklosti je težko govoriti, saj je šlo vedno za oblico demagogije in praznega leporečja, ki se še kar naprej vsiljuje v medijskem prostoru. Veliko Primorcev bi raje videlo, da Kučan ne bi kar naprej krojil Primorcem klime in javnega mnenja, saj se prav na vsaki proslavi pojavi kot pika na črki »i«.Kdo je sploh poklican soditi o tem kdo je spoštljiv in nespoštljiv. Sodbo naj si ustvari narod sam. Saj nismo v totalitarizmu, da bi kar naprej ustvajali politične sodbe. To le mimogrede, pa brez zamere!
Vsak ima pravico organizirati proslave po svoji politični meri in razmerah, tudi izgnanci in Primorci, ki nam ni toliko do politiziranja, ker Primorci smo bolj narodnjaki, kot pa politiki. Svoje preteklosti se radi spominjamo na ideološko nepobarvan način.
Če 15. septembra na obletnici priključitve Primorske k »bivši komunistični Jugoslavij«, ki smo se jo s pomočjo naprednih sil in razumarjev, ki so se zbirali okrog Nove revije št. 57, iznebili in dosegli osamosvojitev, in če predsednika Janeza Drnovška ne bo, ga pač ne bo. Pravico se ima odločati, državljani pa imamo pravico o takšnem ravnanju si ustvariti svoje mnenje.
Če je na državni proslavi bil slavnostni govorec predsednik državnega zbora France Cukjati, bo pa še na proslavi priključitve Primorske k matični domovini, zato proslava ne bo nič manj slavnostna, spominsko veličastna in radostna. Nasprotno France Cukjati je primorske gore list in z veseljem sprejemamo vest, da bo slavnostni govorec na tej proslavi. Vsak je toliko v srcih državljanov kot sam hoče biti.