Verjetno na Erjavčevo, ne na Gregorčičevo...
Predsedniški urad je na Erjavčevi, vladni pa na Gregorčičevi!

Dobr jo je tale Marko skače zakuhal kandidatu Peterletu!

Danes, dne 04.09.2007, bi ob 09.30 uri moral na zatožno klop Okrajnega sodišča v Ljubljani sesti nekdanji prvi policist Marko Pogorevc (v nadaljevanju M.P.). Državno tožilstvo ga tokrat bremeni kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 261. členu Kazenskega zakonika. Zakon za to kaznivo dejanje predvideva različne zaporne kazni. Najmilejša je do enega leta zapora, najhujša do osmih let.

Po uradnih informacijah gre za zadevo, zaradi katere je M.P. že bil v kazenskem postopku zaradi razžalitve uradne osebe. M.P. je na dan posveta o nadzoru represivnih organov, ki ga je leta 2002 v okviru aktivnosti za pridružitev Slovenije Evropski uniji organiziralo MNZ očital uslužbencu tega ministrstva Bećiru Kečanoviću, da je kršil človekove pravice ter da zaradi tega ne more sodelovati na takšnem posvetu. Šlo je za očitek v zvezi sodbo, s katero je bil Kečanović pred več kot dvajsetimi leti obsojen, da je kot miličnik izsilil izjavo od osumljenca kaznivih dejanj. M.P je bil zaradi tega ovaden. Sodišče ga je oprostilo, ker ni našlo dokazov, da je imel žaljiv namen. Generalni direktor policije je torej zlorabil več kot dvajset let staro in izbrisano sodbo, sodišče pa je njegovo početje legitimiralo z novo sodbo.

Medtem se je državno tožilstvo očitno dokopalo novih dokazov, ki v tej sodni zadevi kažejo drugačno sliko. Ti dokazi so sedaj za M.P lahko zelo neugodni. Pri tem niti ne gre toliko za samega Kečanovića, ampak za resne kršitve in zlorabe policijskih dokumentov in instituta ovadbe, občutljivih akcij policije in SOVE pri zagotavljanju varnosti države ter ogrožanja sodelovanja z varnostnimi službami prijateljskih držav.

Zgodba kot kaže sega v čas ko je bil Kečanović zaposlen v Izobraževalnem centru Tacen. M.P pa njegov direktor. Leta 1998 je Tacen iskal strokovnjaka za usposabljanja kriminalistov. Izmed možnih kandidatov se je M.P. odločil ravno za Kečanovića. Seveda so ga pred tem natančno preverili tudi glede omenjene kazni. Preverjanje je opravil pomočnik M.P, ki je bil davnega 1984 leta zadolžen za zadevo, v kateri je bil Kečanović obsojen.

Po kadrovskem preverjanju so M.P in člani njegovega ožjega kolegija dobili poročilo in predlog, da je Kečanović najprimernejši kandidat za razpisano delovno mesto. Glede njegove kaznovanosti so bili seznanjeni, da je bila Kečanoviću z izrečeno kaznijo storjena huda krivica. Takratni sekretariat za notranje zadeve je bil o tem obveščen po obsodbi in je bila odrejena posebna notranja preiskava. Ta je pokazala, da je Kečanović v tej zadevi dobil nalogo od uprave za notranje zadeve, da razišče večje število tatvin družbenega premoženja. Dokument te uprave, št. 05-34/90-83 z dne 23/9-1983, navaja krog osumljencev, med katerimi je bila oseba, ki jo je imel Kečanović v postopku. Notranja preiskava je potrdila tudi navedbe o družinskih in prijateljskih povezavah osumljenega v vrhu takratne milice. Dokazi, ki jih je zbral in jih pristojnim izročil Kečanović, pa so medtem izginili neznano kam. Temu je sledila odločitev, da bo sekretariat za popravo krivic vložil na Predsedstvo Slovenije prošnjo za pomilostitev. Razpolagamo z dokumentom (označen s št. 01-sl./86 z dne 20/11-1986), da je prošnjo vložil Sekretariat. Predsedstvo je Kečanovića pomilostilo, kazen pa mu je bila izbrisana. M.P je torej bil s Kečanovićevim primerom podrobno seznanjen in zelo dobro je vedel kako je do te obsodbe prišlo. In vendarle ga je prav na podlagi te iste sodbe javno linčal na dan posveta, ki ga je Kečanović organiziral, da bi branili ugled slovenske policije, ki jo je takrat vodil M.P., pred mednarodnimi kritikami.

Poznavalci pravijo, da je M.P Kečanovića sprva spoštoval kot strokovnjaka in uslužbenca. Razlog, zaradi katerega je ta padel v nemilost pri direktorju, navajajo poskus M.P., da opravi svoje prvo veliko daritev RKC. Šlo je za policijski Vadbeni center v Gotenici, za katerega je župnija Fara vložila zahtevo za denacionalizacijski postopek in vrnitev v naravi. Sogovornik pove, da je bil zelo presenečen najprej nad samim zahtevkom, potem pa še nad odločitvijo M.P, da Kečanović izdela pravno mnenje. Slednji namreč za to področje sploh ni bil zadolžen. Očitno je M.P računal, da bo Kečanović razumel namig in pri izdelavi pravnega mnenja šel na roko direktorju. Kečanović je svoje mnenje zaključil s pravno korektno in utemeljeno razlago, da je Vadbeni center Gotenica izjemnega pomena za nacionalno varnost Slovenije. V denacionalizacijskem postopku je bilo to odločilno, da je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Sogovornik pravi, da se je s tem Kečanović zapisal v zgodovino najbolj zaslužnih, da je slovenska policija Vadbeni center Gotenica obdržala, po drugi strani si je nevede nakopal enega najhujših sovražnikov. Na koncu je prišlo tako daleč, da ga je M.P nekega dne ves razkačen dobesedno nagnal iz Tacna in mu prepovedal vstop. Kečanovića so nato zaposlili na generalni policijski upravi in ga zadolžili za urejanje policijskih predpisov, še vedno pa je sodeloval tudi pri usposabljanju kriminalistov. Kmalu za tem je Bajukova vlada leta 2000 postavila M.P za generalnega direktorja. Naš sogovornik pravi, da je bil Kečanović drugi uslužbenec generalne policijske uprave, ki ga je M.P takoj po zasedbi položaja nagnal z delovnega mesta.

Po zamenjavi oblasti je bil Kečanović leta 2001 povabljen, da kot strokovnjak sodeluje na ministrstvu za notranje zadeve pri usmerjanju in nadzoru policije. Službo je takrat vodil Vekoslav Rajh. Kečanović je postal eden od njegovih najožjih sodelavcev. Sogovornik pravi da je bil M.P izredno nejevoljen nad to odločitvijo ministra Bohinca. Celo bolj kot Kečanović ga je motil Rajh, ker je M.P dobro vedel, da gre za človeka, ki je neizprosen zagovornik zakonitega dela policije in je glede poštenosti med največjimi moralnimi avtoritetami med državnimi uslužbenci. Rajh pa je zelo dobro poznal poklicno pot in navade M.P. Oba sta torej vedela, da bo Rajhova nadzorna služba tesno dihala M.P. za ovratnik. Zgodilo se je kmalu za tem, ko je ta služba začela poizvedovati o sumljivo ugodnem odkupu službenega stanovanja, ki ga je M.P odkupil od države. To stanovanje je M.P. medtem prodal in kupil dva nova komfortna stanovanja na eni od najlepših lokacij v Ljubljani. M.P je nadzornikom v svojem slogu vrnil z diskreditacijo in na ministra Bohinca naslovil ovadbo, v kateri trdi, da eden od uslužbencev nadzorne službe zlorablja policijske podatke za izdelavo doktorske naloge in mu posebej sporočil, da je to Kečanović. Ovadbo je dobilo Okrožno državno tožilstvo, ki je ugotovilo, da so navedbe M.P popolnoma izmišljene. Čeprav je nesporno ugotovilo, da je M.P podal krivo ovadbo in s tem storil kaznivo dejanje, je tožilstvo nenavadno odstopilo od pregona.

Ko se je vodja nadzorne službe na MNZ odločil za upokojitev in ministru Bohincu predlagal, da na njegovo mesto imenuje Kečanovića, je M.P Bohincu predočil, da razpolaga z dokumenti tujih varnostnih služb kako je Kečanović tihotapil ljudi. Zadevo so na ministrstvu takoj preverili in ugotovili da je s tem M.P v resnici ogrozil eno najbolj varovanih operativnih akcij policije v zvezi z varnostjo države in zaščite pred terorizmom iz obdobja po končani vojni na Balkanu. Akcijo je vodila SOVA, Kečanović pa je pri zadevi sodeloval kot vodja skupine kriminalistov za varnost pred terorizmom v letih 1996/97. Za to akcijo so se takrat zanimali varnostni organi ene od prijateljskih držav in prosili slovenski Interpol za podatke. M.P je te dokumente nezakonito pridobil iz policijskih arhivov in jih zlorabil za diskreditacijo Kečanovića, da mu tako prepreči napredovanje v službi. Tudi v tem primeru ne policija ne ministrstvo in ne državno tožilstvo niso storili praktično nič, da bi M.P preprečili zlorabe, čeprav to ni bil edini primer. M.P je namreč v istem obdobju zlorabil še dokumente policijske notranje zaščite in tako preprečil imenovanje znanega slovenskega strokovnjaka in predavatelja za gospodarsko kriminaliteto Jakoba Demšarja na mesto državnega sekretarja v MNZ. Demšar je v tej zadevi vložil tožbo in sodni proces je že proti koncu.

M.P je z diskreditacijami nadaljeval zlasti po napadu na novinarja in sedaj poslanca SDS Mira Petka. Zaradi javno izrečenih sumov, da je bilo delo policije v tem primeru od vsega začetka pod težo dvomov, je Bohinc zahteval nadzor nad delom policije. Za nadzor je bil zadolžen Kečanović. Poznavalci pravijo da je bil M.P. zaradi tega ves iz sebe. Bohinca je takrat tožil na ustavno sodišče in mu očital, da nezakonito zahteva policijske podatke. Vzporedno se je na nacionalni televiziji začela kampanja proti ministrstvu in ministru. Takratni novinar in sedanji glavni urednik informativnih programov Rajko Gerič je zaradi zahtev po nadzoru v primeru Petek ministra javno zmerjal z lažnivcem. Ministrstvo je zaradi medijskih napadov od nadzora odstopilo do odločitve Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je kasneje tožbo M.P zavrglo. Pravni strokovnjaki z leve in desne strani pa so javnost z enotnim strokovnim mnenjem opozorili, da mora biti policija nadzorovana ter da so bile ministrove zahteve po nadzoru popolnoma upravičene in zakonite. Medtem je Slovenija v procesu pridružitve Evropski uniji dobila ostro kritiko, da je policija brutalna in nenadzorovana. Da bi zavrnili te kritike je bil Kečanović določen v delovno skupino, ki je dobila nalogo, da pripravi zgoraj omenjeni posvet o nadzoru nad represivnimi organi države. Dan pred posvetom je nacionalna televizija v informativnih oddajah s prvo udarno informacijo poročala, da je bil Kečanović obsojen sedaj pa sodeluje na posvetu. Kot poročevalec je zopet nastopal Gerič. Na dan posveta, ki so se ga množično udeležili tudi policisti in vodstveni uslužbenci policije, je nastopil Pogorevc s svojo izjavo novinarki POP TV Meliti Župevc. Kečanovića je v izjavi javno linčal v zvezi s sodbo, za katero je zelo dobro vedel, kako je do nje prišlo. Tudi če tega ne bi vedel, je kot generalni direktor policije zelo dobro vedel, da se sodb sodišč ne sme zlorabljati. Sodbo je kot kaže sam razdelil novinarjem in jih napeljeval, da z objavo diskreditirajo Kečanovića. Višek cinizma v tem početju pa je, da je M.P. kot miličnik grobo obračunal z državljanom samo zaradi tega, ker je revež nekoliko glasneje igral na harmoniko. M.P je bil kaznovan in mu je za nekaj časa bil odložen odhod na šolanje v takratno JLA. Sogovornik pravi, da tega Kečanović nikoli ni hotel uporabiti proti M.P, niti v javnosti niti v sodnem postopku.

Položaj, ki ga je imel kot generalni direktor, je M.P tudi kot član sveta za nacionalno varnost omogočal dostop do najbolj varovanih skrivnosti države. Položaj prvega varnostnika v Mobitelu mu omogoča dostop do strateških komunikacij in informacijske tehnike državnih varnostnih služb, čigar tajne lokacije je poznal še iz časa, ko je bil generalni direktor policije. Razkrivanje tajnih podatkov, tehnike in lokacij SOVE je pokazalo, da so na delu ljudje, ki jim je malo mar za varnost te države in državljanov. Vzorec ravnanja M.P z dokumenti o operativnih nalogah varnostnih organov in državni varnosti je pravzaprav enak.

M.P je iz policije odšel na zelo dobro plačano delovno mesto v Mobitel. Ob odhodu se je krepko zahvalil tudi tistim, ki so ga leta 2000 postavili na mesto generalnega direktorja. Ko so Bajuk, Janša in ostali iz opozicije očitali nepravilnosti Mobitelu, jih je M.P kot z ledeno mrzlo vodo polil z izjavo v medijih, da so njihova namigovanja neresnična in da prav zaradi tega on odhaja v Mobitel, da dokaže da govorijo neresnice. Takrat se je Bajuk vidno razočaran nad svojim varovancem javno spraševal kakšen človek je v resnici M.P.

M.P. je te dni vodja volilnega štaba pri enem od predsedniških kandidatov. Zanimivo bi bilo preveriti, kako bi se sedaj odzvalo sodišče, če bi kdo na televiziji zastavil hipotetično vprašanje, ali je primerno, da je na tako uglednem mestu človek, ki je v preteklosti grobo obdelal državljana, ker je glasno igral na harmoniko. Resno in umestno bi bilo tudi vprašanje, kako je lahko na odgovornem mestu v nacionalnem mobilnem operaterju, kjer se stekajo podatki iz najbolj intimnih pogovorov državljanov, človek, ki je na položaju generalnega direktorja policije zlorabljal uradne dokumente, diskreditiral sodelavce in z nerazumnim početjem ogrožal nacionalno varnost. Je mogoče ob dejstvu, da je generalni direktor policije pošiljal krive ovadbe, sploh še verjeti policijskim ovadbam iz njegovega časa?. So ljudje, ki so bili obsojeni na podlagi policijskih ovadb iz njegovega časa, upravičeno opozarjali na policijske konstrukte?. Sta Kečanović in Demšar edina, ki ju je M.P poskušal z diskreditacijami odstraniti, ali pa sta edina, ki sta se temu upala javno upreti?